Zakaj bi država morala podpreti kolesarjenje ob Dravi?

Reka Drava, sonce in kolesarji. To je pridobitna kombinacija za razvoj turizma in gospodarstva na celotnem območju Drave od Viča pa do Ormoža. Hoteli, hostli, kampi, turistične kmetije in druga infrastruktura samo čakajo na prve turiste. Zakaj je ta kolesarska pot za Koroško in Podravje tako pomembna in zakaj bi jo država morala uvrstiti na visoko mesto svojih prioritetnih lestvic?

Dravska kolesarska pot je vsaj na papirju zamišljena kot kolesarska pot ob celotni strugi reke Drave. Od njenega izvira pri kraju Toblach v Italiji, preko Avstrije in Slovenije, do izliva v reko Donavo pri Osijeku na Hrvaškem. Skupaj je reka Drava dolga 749 km, od tega je na območju Slovenije 149 km.

Reka Drava vstopi na območje Slovenije v Viču pri Dravogradu in izstopi na hrvaški meji pri Ormožu. Njena pot poteka skozi Dravsko dolino, ujeto med Pohorje in Kozjak do Maribora, tam pa se potem nadaljuje preko Dravskega polja do Ptuja in naprej po Ptujskem polju do Ormoža. Na vsej svoji trasi nudi kolesarjem širok nabor možnosti za spostitev in rekreacijo, hkrati pa omogoča prebivalcem lokalni promet s kolesom.

Med turističnimi delavci pogosto slišimo same pozitivne besede o kolesarskih turistih. Govorijo o ljudeh, ki so relativno dobro situirani, ki med svojim potovanjem radi porabijo denar, ki jih zanimajo tudi lokalne znamenitosti. Značilni so tudi po svoji odprtosti do novih stvari v življenju, pa tudi po odgovornosti do okolja. Pogosto se udeležujejo kulturnih prireditev in kupujejo spominke, še posebej, če so ročno izdelani in imajo v sebi neko pristnost. Obožujejo domačo, lokalno pridelano in zdravo hrano.

Skoraj je ni občine, ki v zadnjih letih ne bi postavila nekega hotela, hostla ali turistične informacijske pisarne. Tisti, ki so zaposleni v turizmu se že lep čas več ne sprašujejo kdo je tista ciljna skupina, ki bi zapolnila njihove kapacitete. Ciljna skupina je jasna – to so v glavnem kolesarji.

Na tisoče kolesarjev se vsako leto na avstrijski strani pripelje do Viča, naprej pa ne grejo. Prav tako je podobno na hrvaški strani. Zakaj je temu tako? Kaj preprečuje turistom, da bi kolesarili po slovenskem delu ene najlepših kolesarskih poti v Evropi?

Med vsemi problematičnimi stvarmi je na prvem mestu infrastruktura. Dokler ni urejenih kolesarskih poti po celotni trasi, je skoraj nemogoče izvajati promocijo. Če se kolesarji med potjo zaradi pomanjkanja oznak izgubijo, je to zelo slab signal. Prav tako je slabo, če se kolesarska pot klavrno konča na regionalni cesti, kjer se skoraj na minuto pogosto vozijo tovornjaki. Tudi oznake so urejene paricialno in nepovezano. Vsaka občina, ki je izkazala interes, se je nekako morala znajti po svoje. Posledica te samoiniciativnosti je, da ima že skoraj vsaka občina svoj sistem oznak, poleg že obstoječih državnih in poleg še priporočenih mednarodnih.

Kljub nekaterim oviram, v zadnjem času slšimo, da si posamezne občine na tej trasi prizadevajo za ureditev poti in oznak. V iskanje rešitev se je vključila tudi Direkcija RS za ceste. Velik interes so pokazale številne turistične organizacije, pa tudi razvojne agencije itd. Manjka torej neke usklajenosti, koordinacije.

Sredi februarja se je v Mariboru sestala delovna skupina, sestavljena iz različnih organizacij, ki jim je ureditev Dravske kolesarske poti v interesu. Poleg Mariborske kolesarske mreže so bili prisotni: Mariborska razvojna agencija, Zavod za turizem Maribor in Športni center Pohorje. Zelo hitro so ugotovili, da govorijo skupni jezik in se dogovorili, da bodo poskušali skupaj koordinirano pristopati do vseh pomembnih institucij in jih nagovarjati k temu, da nekaj naredijo za izboljšanje kolesarske poti ob Dravi.

Skupina se je konec februarja sestala s podžupanoma Mestne občine Maribor, Milanom Miklom in Tomažem Kanclerjem. Oba sta izrazila podporo projektu izgradnje Dravske kolesarske poti in predlagala nekatere možne korake v smeri reševanja problema.

  • Na politični ravni je bila ideja, da bi župani občin, preko katerih poteka Dravska kolesarska pot podpisali izjavo v kateri bi se zavezali k ureditvi omenjene poti.
  • Na nivoju financiranja je bila omenjena nova finančna perspektiva EU, kamor bi se tovrstni projekti zagotovo morali uvrstiti.
  • Pri samem organizacijskem delu je bilo obljubljeno, da bo MO Maribor pomagala s koordinacijo, potem, ko se bodo za to sestavila tudi vsebinska izhodišča.

Država bi morala tovrstne projekte prodpreti, tudi zaradi tega, ker se kolesarska infrastruktura navezuje na že obstoječo turistično infrastrukturo. Ko bo kolesarska infrastruktura urejena, bodo prvi turisti na kolesih začeli prihajati naslednji dan. V to so prepričani skoraj vsi turistični delavci, ki imajo v tujini že razpredene mreže za promocijo. Poleg turističnih namestitev pa se bodo v uspešno zgodbo vklopile tudi številne kolesarske trgovine, servisi, kulturne institucije ter mnogi drugi. Kolesarstvo je lahko tudi gospodarska panoga.