V Sloveniji zelo pogosto slišimo izjave politikov, da se bodo zavzemali za večjo pretočnost prometa. Nazadnje je ta izjava prišla ob dogovoru o sklenitvi koalicijske pogodbe med strankami, ki so podprle predsednika SDS, Janeza Janšo za mandatarja. Kaj v resnici pomeni večja pretočnost prometa in kaj lahko pričakujemo od vlade, ki se zavzema, da bo promet potekal bolj tekoče?
Pretočnost prometa je cilj, da bi se vozila v prometu gibala čimbolj tekoče, brez postankov in z najmanj možnimi ovirami ali konflikti. V praksi se je izkazalo, da je ta cilj popolnoma nedosegljiv, saj prihaja do zanimivega paradoksa, ki ga imenujemo tudi: seješ ceste, žanješ promet. Za zagotovitev pretočnosti moramo namreč ves čas zagotavljati dovolj prostora, saj je pretok odvisen od gibanja, to pa od prostora, ki je na voljo. Tako gradimo še več cest, novih voznih pasov in odsekov, rezultat pa je na koncu isti. Prometna gneča ne izgine, ampak se samo še poveča. Zato si lahko mislimo, kaj stoji za ambicijami večje prometne pretočnosti. V prvi vrsti je to vprašanje ekonomije, saj je implementacija ukrepov za zagotavljanje večje pretočnosti prometa tesno povezana z gradbenimi in projektantskimi podjetji. Nadalje je s to verigo povezana tudi avtomobilska in naftna industrija. O tem, koliko prijateljev in znancev različnih pripadnikov političnih strank izhaja iz teh interesnih krogov, ne bomo razpravljali. Tudi politika Zorana Jankoviča je bila z načrti o ljubljanski obvoznici podobna, kot je politika Janeza Janše.
Ali je pretočnost prometa sploh problem oz. ali si politiki zastavljajo pravi cilj? Gneče v prometu niso problem, ampak so zgolj indikator problema, da je mobilnost v današnjem času popolnoma podrejena vožnji z avtomobilom. Pešcev izven mestnih središč skorajda ne opazimo, vlaki vozijo enako kot tisti izpred 80 let, avtobusi prav tako in kolesarji so na vsakem križišču odrezani z ostrim zavojem ter preusmerjeni na pločnik.
In kaj pomeni, da se bo “šikaniranje” voznikov ustavilo? Upamo samo, da to ne pomeni, da bo objestnost v prometu ostala nekaznovana. Res je, da ima kaznovanje omejen obseg delovanja, vendar bi morala prometna filozofija biti zelo jasna in se ne bi smela spreminjati na vsaka štiri leta. V prometni hierarhiji naj bodo v ospredju pešci in kolesarji ter šele nato motorizirani udeleženci. Presenečeni bomo, če se bo nova vlada ravnala po tej filozofiji.
avtor: Josip Rotar, univ. dipl. inž. prom.
Loading tweets...