To je druga objava v seriji 8 člankov, kjer podajamo nasvete o razvoju kolesarjenja v lokalnih skupnostih. Spodaj si poglejte seznam ostalih nasvetov.
Ko se spomnimo kampanj mariborskih in ljubljanskih kolesarskih aktivistov pred približno desetletjem, so bile njihove akcije v glavnem povezane s prizadevanji za več kolesarskih stez. Načrtovanje cest je bilo takrat v glavnem panoga, namenjena avtomobilom in njihovi čim večji pretočnosti. In ko so se kolesarske steze v naših dveh največjih mestih začele pojavljati, smo kolesarski zagovorniki ostali razočarani. Razlog je bila neustrezna infrastruktura, ki je kolesarje “silila” v prekrške in ponekod kar “klicala” po nesreči. Zato bi radi opozorili in spodbudili razmislek o sami logiki, ki naj bo v ozadju vsakega procesa načrtovanja.
Manj je več
Pri načrtovanju kolesarskih površin mora imeti kvaliteta prednost pred kvantiteto. Znani so primeri, ko se lokalni politiki pred volitvami hvalijo s kilometri novih kolesarskih stez, pri tem pa povsem zanemarijo dejstvo, da se po takšnih stezah nihče noče voziti s kolesom. Navajeni smo tudi očitkov nekaterih uradnikov, češ “kaj se vi kolesarji bunite, saj imate tam novo kolesarsko stezo.” Zato kilometri kolesarskih površin še ne pomenijo, da je neka občina kolesarsko razvita. Merilo za uspeh morajo biti kvalitetne kolesarske površine, ki privabljajo kolesarje in na katerih se ti počutijo varno ter udobno.
Izbira pravega ukrepa
Če občinski uradnik ne pozna razlike med kolesarsko stezo in kolesarskim pasom, bo po vsej verjetnosti izbral neustrezen ukrep. Zato je poznavanje razpona ukrepov, ki so na voljo ključna, saj se s tem povečajo možnosti za izbiro pravega ukrepa ob pravem izzivu. Če smo nekoliko slikoviti, je to podobno, kot bi poskušali zdraviti prehlad z obliži za rane.
Prilagodljivost ukrepov
Nikoli ni dobro načrtovati ukrepov, kot da bodo stali večno. Načrtovanje prometa je živa stvar in ne postavljanje monumentalnih spomenikov. Zato je dobro imeti v mislih možne prilagoditve ukrepov, kadar pride do spremenjenih okoliščin. Na primer: kolesarska steza je začela privabljati vedno več kolesarjev in s tem je na pločnikih narasla gneča – morda je čas za nov kolesarski pas.
Pridobitev za vse
Kadar se kolesarski zagovorniki zavzemajo za izboljševanje pogojev za kolesarjenje, to ne pomeni, da se borijo za neko izolirano družbeno skupino kolesarjev. Urejeno stanje na področju kolesarskega prometa pomeni urejeno stanje celotnega prometa in s tem celotne družbe. Zato je pri načrtovanju kolesarskih površin priporočljivo imeti v mislih tudi ostale udeležence in seveda v javnosti novo pridobitev znati prikazati kot pridobitev za vse.
Uporabniški vmesnik
Poskušajmo razmišljati podobno kot razmišljajo razvijalci informacijskih tehnologij: kolesarska infrastruktura ima podobno vlogo kot uporabniški vmesnik. Gre za stik uporabnika s prometnim sistemom, ki v vsakem primeru nekaj sporoča. Lahko je do uporabnika brezbrižen in neprijazen, lahko je gostoljuben in spoštljiv. Zato bi moral vsak načrtovalec kolesarske infrastrukture imeti v mislih tudi njeno sporočilno vrednost. Na primer neurejena in nedostopna kolesarnica pred neko pomembno stavbo ljudem sporoča, da s kolesi tam niso dobrodosli. Si predstavljate kaj bi si ljudje mislili o največjem nakupovalnem centru v državi, ki bi ga zgradili brez garažne hiše za avtomobile? Skratka: če želimo kolesarjem dati jasen znak, da so dobrodošli, za to ne potrebujemo jumbo plakatov in radijskih oglasov – dovolj očitno bo, da jim infrastruktura to sama sporoča.
Infrastruktura pogojuje obnašanje
Glavno sporočilo, ki nam ga infrastruktura kot nekakšen uporabniški vmesnik posreduje, pa je kako se v prometu sploh obnašati. Zato je infrastruktura tista, ki bo človeka v prometu usmerjala in ga varno vodila. Ljudje vedno delamo napake, zato mora prometni sistem biti tisti, ki predvidi človeško napako in jo tudi minimalizira. Velikokrat slišimo kritike na račun kolesarjev, češ kako se na nekem odseku vozijo v nasprotni smeri. Možnosti sta dve: ali so vsi kolesarji norci ali pa je na tem odseku nekaj očitno narobe s prometno infrastrukturo. Pogosto so prometni načrtovalci neupravičeno jezni in osorni do kolesarjev, ker se vozijo povsod – po pločniku, v nasprotno smer, po cesti itd. Morda pa jih sistem oznak ali potek infrastrukture nejasno vodi. Predstavljajte si, da so v avtocestnem tunelu pri hitrostih 110 km/h oznake nelogične in nejasne.
Če boste ob načrtovanju infrastrukturnega ukrepa za kolesarje v vaši skupnosti potrebovali kakšno strokovno podporo, mnenje ali nasvet, nas kontaktirajte. Veliko lažje je v fazi načrtovanja opraviti skupen terenski ogled, kot pa kasneje popravljati napake. Če vam je bil članek všeč ali bi morda radi še kaj dodali, vas prosimo za komentar. Prav tako povejte za članek še ostalim, ki jih to področje zanima.
Avtor serije: Josip Rotar, univ.dipl.inž.prom.
Povezani članki iz serije Razvoj kolesarjenja v lokalnih skupnostih:
- Nasvet #1: 6 najbolj tipičnih vrst kolesarskih površin
- Nasvet #2: Kvaliteta kolesarskih površin na prvem mestu
- Nasvet #3: Kako do nove kolesarske steze?
- Nasvet #4: Kako označevati kolesarske poti?
- Nasvet #5: Od kolesarske soseske do kolesarskega mesta
- Nasvet #6: Kako ovrednotiti razvoj kolesarske politike?
- Nasvet #7: Kako promovirati kolesarjenje v svojem kraju?
- Nasvet #8: Kako zagnati uspešno kampanjo in zmagati?
Loading tweets...