Od kolesarske soseske do kolesarskega mesta

To je peti v seriji člankov o razvoju kolesarjenja v lokalnih skupnostih. Spodaj si še oglejte povezave do ostalih člankov.

Ko se v nekem mestu odločijo, da bodo šli po poti kolesarjenju prijaznega razvoja, je potrebno nekatere zadeve premisliti bolj detajlno. To se nanaša predvsem na področje načrtovanja, oblikovanja, urejanja, izgradnje in pa tudi vzdrževanja prometne infrastrukture. V članku bomo poskušali pojasniti glavne infrastrukturne zahteve mest na različnih razvojnih stopnjah – ZAČETNI, NAPREDNI IN ŠAMPIONSKI.

Kako se lotiti izgradnje kolesarskega omrežja? Kaj so prioritete? Kje začeti? Kako zagotoviti in ohraniti napredek? Kje prihraniti denar? Kako spodbuditi kolesarjenje? In kaj sploh kolesarji potrebujejo? Vse to so vprašanja, ki si jih prometni strokovnjaki, načrtovalci in politični odločevalci zastavljajo, ko se odločijo za kolesarsko mesto.

Kaj kolesarji sploh potrebujejo?

Za začetek razčistimo z zmotnim prepričanjem o tem kaj je kolesarska infrastruktura ali omrežje. Kolesarska infrastruktura ne pomeni mreže širokih in fizično ločenih kolesarskih stez. Veliko uradnikov, ki se v Sloveniji ukvarjajo z urejanjem prometa, si na tak način predstavlja kolesarski promet. V bistvu gre za dobronamerno zmoto, saj s tem kolesarje zaradi njihove lastne varnosti umikajo čimbolj vstran od ostalega prometa. Takšen pristop ne rešuje bistva problema – hitrosti in gostote prometa. Znano je, da kolesarske steze na križiščih povečajo možnosti nastanka konfliktov. Še več, kolesarske steze niso nujno najbolj pomembna stvar, ki jo kolesarji potrebujejo. Nastajanje mreže kolesarskih stez lahko traja zelo dolgo. Pogosto pa se dogaja, da takšni projekti obstojijo nekje na polovici. Zato je pomembno razmišljati o kombinaciji poceni in enostavnih ukrepov, ki so usmerjeni v umiritev prometa. Nizozemci v svojih navodilih CROW (2 kopiji imamo tudi mi) omenjajo 5 osnovnih pogojev, kakšna bi morala biti kolesarska infrastruktura:

• varna (mešanje z umirjenim prometom ali na posebnih dobro dizajniranih površinah),
• direktna (vodenje kolesarjev do cilja po najkrajši in najhitrejši poti),
• povezana (neprekinjeno povezana v omrežje),
• udobna (gladke površine, zravnani robniki in klančine, brez ovir…),
• atraktivna (vodenje kolesarjev mimo znamenitosti, drevoredov, vode, klopi…)

Kje začeti?

Mesta, ki so pri razvoju kolesarske infrastrukture šele na začetku, morajo najprej glavnino energije usmeriti v izboljšanje varnosti in direktne povezanosti. Ljudje bodo začeli kolesariti, če lahko varno potujejo od svojega doma do ostalih destinacij v bližini. To pomeni, da izgradnja neprekinjeno povezanega kolesarskega omrežja v začetni fazi še ni tako nujna. Zato je lokalno orientiran pristop na začetku najbolj učinkovit.

Začeti je potrebno v tistih soseskah, kjer je največji potencial, da postanejo kolesarjenju prijazne. Če se v soseski že nahajajo kakšne pešcone, ulice z umirjenim prometom, parki, igrišča, lokali in podobno, potem je to prava soseska za začetek.

Kjer je promet v glavnem lokalen in z nizko gostoto ter hitrostmi, lahko kolesarski promet mešamo z ostalim prometom. Na delih, kjer je pogoje za kolesarjenje potrebno izboljšati, si pomagamo z “nevidno infrastrukturo” – umirjanje in redukcija prometa. Med najuspešnejšimi ukrepi za redukcijo prometa so denimo količki, ki onemogočajo vožnjo z avtomobilom, a so hkrati prepustni za pešce in kolesarje. Prav tako so lahko učinkovite razne naprave za umirjanje hitrosti, kot na primer zožitve voznih pasov, šikane, prometni znaki, majhna krožna križišča, dvignjeni prehodi za kolesarje in pešce, bližnjice čez parke, spremenjeni talni profili ipd.

Kot dodatek k tem ukrepom priporočamo tudi parkirna mesta za kolesa, saj z njimi dosežemo, da se kolesarji ustvaljajo po opravkih in pri tem varno parkirajo svoje kolo. Prav tako pridejo v poštev javne kolesarnice, kjer lokalni prebivalci nimajo prostora za shranjevanje svojih koles.

Kako nadaljevati?

• Izboljšanje povezanosti omrežja (povezovanje varnih sosesk za kolesarjenje v razširjeno mrežo, tako da se lahko kolesarji varno premikajo med različnimi mestnimi območji);
• Visoko kvalitetne povezave na ločenih površinah (tvorijo hrbtenico glavnih mestnih prometnic, za hitrejše kolesarjenje na večjih razdaljah, povezujejo mestne četrti s predmestnimi naselji, lahko vključujejo tudi povezave do periferije in navezavo na turistično-rekreativne trase);
• Odpravljanje ključnih ovir na črnih točkah v cestnem omrežju z ukrepi, kot so kolesarjenju prijazna krožna križišča in semaforji;
• Ureditev razvejanega omrežja z dodatnimi kolesarskimi povezavami v izogib obvoznim potem. Veliko je lahko storjenega z zares poceni ukrepi kot so regulacija, signalizacija in označevanje: kolesarski pasovi na vozišču, kolesarjenje v nasprotni smeri, prednostni razvrstilni pasovi – advanced stop lanes, mešani pasovi kolo/bus, talne kolesarske oznake za večjo vidnost/pozornost do kolesarjev, bližnjice čez parke ipd. Za vse te ukrepe je pomembno kvalitetno oblikovanje;
• Ureditev kolesarjenju prijaznega mestnega jedra z uporabo površin za pešce ter z navezavo na lokalne trgovine, pisarne, urade, institucije in postaje javnega transporta;
• Zagotavljanje izposoje koles za uporabo med tistimi, ki jih nimajo in obiskovalce;
• Zagotavljanje varnega shranjevanja koles ob postajah javnega transporta z omaricami za zaklepanje in tudi sicer ureditev kratkočasovnega parkiranja pred trgovinami, lokali, institucijami itd.

Na napredni stopnji, kjer razvijamo kolesarsko omrežje med različnimi mestnimi četrtmi je pomembna uravnotežena kombinacija pametnega planiranja in progresivne uporabe ad-hoc priložnosti.

Kako ohranjati visok nivo?

Na najvišji razvojni stopnji, kjer je kolesarsko omrežje prepredeno po celotnem mestu in kjer je kolesarjenje nekaj zelo vsakdanjega, se v glavnem ukvarjajo z izzivi kako ohraniti visok delež uporabe koles. Zato je na tej stopnji največ energije potrebno vložiti v udobje in atraktivnost kolesarske infrastrukture.

• Vzdrževanje je zelo pomembno. Infrastruktura mora biti v dobrem stanju in uporabna v vseh vremenskih pogojih. Po potrebi se izboljšujejo zavijalni radiji, robniki, klančine in sama vozna površina.
• Zna se zgoditi, da je potrebna nadgradnja infrastrukture zaradi povečanega obsega kolesarksega prometa. Kolesarski pasovi se razširijo v kolesarske poti, ožijo se vozni pasovi za avtomobile, prehodi čez cesto se dvigujejo na nivo kolesarkih površin, reducirajo se parkirna mesta za avtomobile ipd.
• Povečanje pretoka in hitrosti kolesarjev za masovno uporabo koles v času jutranjih in popoldanskih konic na pomembnih  prometnih vpadnicah (z kolesarjenju prijaznimi svetlobno-signalnimi napravami in zelenimi valovi na semaforjih, reducirane točke konflikta na super-kolesarskih stezah, prednost v križiščih ipd.),

Na šampionski stopnji vzdržujemo visoko kakovosten nivo kolesarske infrastrukture. Poskrbimo, da se kolesarji počutijo udobno ter da so površine atraktivne. Po potrebi gremo v širitve. Kolesarjev je vedno več in vedno bolj si želijo novih izboljšav. Mesto je pripravljeno za masovno uporabo koles z deležem kolesarskega prometa nad 30%.

Pri pisanju članka je bil v veliko pomoč priročnik za izvedbo kolesarskih ukrepov, ki je nastal v okviru projekta PRESTO. Če vam je bil članek všeč, ga priporočajte naprej.

Avtor serije: Josip Rotar, univ.dipl.inž.prom.

Povezani članki iz serije Razvoj kolesarjenja v lokalnih skupnostih:

• Nasvet #1: 6 najbolj tipičnih vrst kolesarskih površin
• Nasvet #2: Kvaliteta kolesarskih površin na prvem mestu
• Nasvet #3: Kako do nove kolesarske steze?
• Nasvet #4: Kako označevati kolesarske poti?
• Nasvet #5: Od kolesarske soseske do kolesarskega mesta
• Nasvet #6: Kako ovrednotiti razvoj kolesarske politike?
• Nasvet #7: Kako promovirati kolesarjenje v svojem kraju?
• Nasvet #8: Kako zagnati uspešno kampanjo in zmagati?