10 pravil za preživetje na kolesu

Objavljamo 10 zlatih pravil za preživetje na kolesu, ki so bila napisana v kolesarskem glasilu Pecikl, ki ga je med leti 1995 in 1999 izdajala Mariborska kolesarska mreža. Tudi danes so ta pravila še zmeraj aktualna.

1.       BREZ PANIKE!

Sicer kratko, a zagotovo najpomembnejše pravilo.

 

2.       DRŽITE SE SMERI!

Vsako spremembo smeri dobro nakažite.

 

3.       NE VOZITE PREBLIZU ZA AVTOMOBILI!

Zavore avtomobilov so po navadi boljše od vaših.

4.       NE ZAVIRAJTE SUNKOVITO!

Res je, da so zavore avtomobilov običajno boljše kot tiste na kolesih, toda bodite pozorni na besedo običajno.

 

5.       IMEJTE ODPRTE OČI!

Nikar ne sanjajte na kolesu. Ves čas je potrebno »imeti oči na pecljih«.

6.       IMEJTE ODPRTA UŠESA!

Ker ne morete hkrati gledati na vse strani, si je potrebno pomagati z ušesi. Hitro pospeševanje zadaj levo, cviljenje gum,.. je potrebno zaznati, predelati in upoštevati…

 

7.       BODITE VEDNO V DOBRI KONDICIJI!

Včasih je potrebno naenkrat skočiti ali zapeljati vstran. Dejstvo je, da včasih vlada na cesti zakon džungle. Pripravljeni morate biti na vse.

8.       IMEJTE VEDNO BREZHIBNO KOLO!

Vsaka tehnična pomanjkljivost je lahko usodna. Še posebej to velja za zavore, krmilo, osi koles in vilice.

9.       NE ŽUGAJTE ŠOFERJU, KI JE VEČJI OD VAS!

Iz lastnih izkušenj vam povemo, da gesta povzroči neprijetnosti.

10.   NE POZABITE DA SO AVTOMOBILI TEŽKI VSAJ TONO.

Razen tega je pločevina trša kot glava. Če se niste učili pri fiziki (ali pa ste že pozabili), si zapomnite: sila=masa x pospešek (v glavnem).

Kako uporabljati sharrow?

V Mariboru so pred kratkim uvedli nov ukrep, imenovan sharrow, ki je prvi tovrstni ukrep za kolesarje v Sloveniji in tem delu Evrope. Ker gre za res revolucionarno potezo v tem prostoru, na katero ljudje še niso najbolje navajeni, je potrebno podati nekaj koristnih napotkov za uporabo. Znano je namreč, da smo v Sloveniji dolga desetletja vzgajali kolesarje, da vozijo po pločniku. Čeprav se mnogi kolesarji na pločniku varno počutijo, je treba opozoriti, da je prehajanje med pločnikom in cesto lahko zelo nevarno. Glavni razlog za to, je da vozniki motornih vozil kolesarjev na pločniku nimajo v vidnem polju. Tako je lahko vsaka nenadna sprememba vožnje za kolesarja nevarna.

Sharrow poskuša spremeniti ravno način vodenja kolesarja. Ker je ta na cesti, ga ima voznik motornega vozila ves čas pred seboj v vidnem polju. Kolesar je tako bolj predvidljiv, kar daje posledično več reakcijskega časa vozniku motornega vozila. Kljub temu se ljudje na kolesu zelo različno obnašajo. Imajo svoje strahove, navade, izkušnje, pogum, suverenost itd. Predvsem starejši in mlajši se bolj suvereno počutijo na pločniku.

S tem ni nič narobe. Kdor na ukrep ni navajen, naj uporablja pločnik. Kdor bi se rad preizkusil, pa predlagamo, da izbere za začetek čas izven prometne konice. Morda bo po dveh poizkusih šlo lažje.

[important]

In kako uporabiti sharrow? Najprej kolesar vozi po kolesarskem pasu, nato pa se za prehodom za pešce nadaljuje sharrow. Na tem mestu je najprej pomemben pogled čez ramo, signaliziranje spremembe smeri in takoj zatem sprememba smeri, kjer se kolesar pozicionira v sredino voznega pasu. Vožnjo kolesar nadaljuje do izteka, kjer se preusmeri na kolesarski pas za naravnost ali v desno. Pozicioniranje je pomembno, saj voznik motornega vozila ne sme kolesarja izriniti na rob.

Voznik motornega vozila sharrow uporablja normalno, vendar ne sme izsiljevati kolesarja, ki je pred njim. Če želi prehitevati kolesarja mora to storiti na način, kot bi prehiteval vozilo.

[/important]

Mariborska kolesarska mreža je prvi dan spremljala dogajanje na terenu in ugotovila, da 95% ljudi še vedno vozi po pločniku. Naslednji dan je bila uporaba pločnika že 80%. Po enem tednu je uporaba pločnika padla pod 50%, oziroma ukrep je presegel kritično mejo, kar pomeni, da ga je začela upoštevati več kot polovica kolesarjev. S tem je ukrep dobil priznanje s strani uporabnikov.

Kaj je sharrow?

Sharrow, shared lane marking ali po naše skupna prometna površina, je nov ukrep, ki smo ga implementirali na Trgu revolucije v Mariboru. Gre za ukrep, ki kolesarjem omogoča souporabo voznega pasu, na način, da vozni pas zavzamejo na sredini vozišča. Na ta način so postavljeni v promet enakopravno, skupaj z motornimi vozili. Prednost tega ukrepa je, da so kolesarji bolj predvidljivi in prej opazni, ker so ves čas v vidnem polju voznikov motornih vozil. Ukrep, ki smo ga prenesli iz ZDA je poskusne narave. Na Trgu revolucije smo ta ukrep postavili ravno zato, ker je prihajalo do pogostih medsebojnih konfliktov med kolesarji in pešci na pločniku.

 

Ne odganjajmo kolesarjev

Slovenske ceste bodo to poletje zagotovo privabile na plano veliko kolesarjev zato je previdnost in strpnost v prometu še kako dobrodošla. Ne smemo pozabiti, da so kolesarji, skupaj s pešci in motoristi  ena izmed najranljivejših skupin udeležencev v prometu. Če je v zadnjih letih delež kolesarjev v vseh prometnih nesrečah skupaj znašal okrog 2%, je delež kolesarjev pri nesrečah s smrtnim izzidom (7%) in hudih telesnih poškodbah (13%) bistveno višji. Policijske statistike kot najpogostejše vzroke za nesreče kolesarjev navajajo neupoštevanje pravil o prednosti, nepravilno stran/smer vožnje in neprilagojeno hitrost.

Čeprav naj bi po statistikah veljalo, da so kolesarji v več kot polovici nesreč z udeležbo kolesarjev tudi povzročitelji, je po drugi strani nemogoče razbrati koliko kolesarjev in pešcev je žrtev agresivne in objestne vožnje voznikov motornih vozil. Policije tovrstni pojavi očitno ne zanimajo, kljub temu, da zakoni fizike jasno določajo hierarhijo odnosov med udeleženci. In v tej hierarhiji se ve kdo je od koga močnejši – avtomobil kolesarja lahko povozi, obratno, kolesar avtomobila ne more. Vsaj v državah z razvito prometno kulturo se držijo filozofije, da je v ospredje postavljen šibkejši udeleženec in da so mu vozniki motornih vozil podrejeni.  Če boste z avtomobilom v kakšnem severnejšem delu Evrope povozili kolesarja ali pešca, boste ne glede na okoliščine avtomatsko nosili krivdo. Z veliko sreče boste jo odnesli, če vam ne bodo naprtili še poskusa uboja.

Ko sem pred kratkim nekemu uradniku omenil svojo angažiranost v kolesarski mreži, je njegova prva reakcija bila skrajno negativna, češ kaj se pa ti kolesarji gredo, da na cesti z vožnjo vštric ovirajo promet. Kakšna asociacija! Lahko bi mu prišlo na misel karkoli bolj pametnega, sem pomislil. Srečni otroci, lepe ženske, Giro d’Italia, Einstein na kolesu, res karkoli. Njegova predstava o kolesarjih kot nepotrebnih ovirah na cesti je simptomatična za naše okolje. Mnogi ljudje, ki odločajo o naši usodi in določajo naš skupni nadaljnji razvoj nekako ne vidijo ali nočejo videti pozitivnih priložnosti, ki jih prinaša s seboj bolj trajnostno naravnan način življenja. Pa ne gre zgolj za obračanje pedala, ampak so to lahko tudi vse ostale vsakodnevnosti, kjer je potrebno preseči zabetonirane predsodke in zavore v glavah – bodisi, da gre za odnos do drugačnosti, novih oblik dela, emancipacijo žensk, vzgojo otrok ali prijaznosti do okolja.

In če se še malo ustavimo pri prometu, ki po svoje lepo odslikava funkcioniranje družbe kot celote. V pogovoru s kolegi iz tujine, ki se ukvarjajo z razvojem kolesarskega prometa, poskušam razumeti povezave med urejenostjo prometa in splošno razvitostjo neke družbene sredine. Povezav med obojim ni težko odkriti. Vsaj tam, kjer pešce in kolesarje upoštevajo kot enakovredne udeležence, je tudi družbena razvitost na višjem nivoju. Povsem drugače je tam, kjer brez avtomobila sploh ne moreš funkcionirati. In žal je pri nas takšnih krajev veliko. Kjer je avtomobil edino sprejemnljivo prevozno sredstvo, je vsak ostali udeleženec v prometu sprejet kot tujek, ovira, nebodigatreba.

Ker se v zadnjih letih vedno več ljudi odloča za kolesarjenje, Slovenija pa postaja priljubljena kolesarska destinacija za turiste, je sedaj pravi čas, da se domačine ozavesti o pozitivnih straneh, ki jih prinašajo kolesarji. Marsikomu, ki je v v času krize izgubil službo in se mora za svoje preživetje močno potruditi, je lahko kolesarski turizem vir dohodka. Kolesarji so navsezadnje relativno dobro situirani in si ob poti radi privoščijo postanek v kakšni gostilni, kmetiji ali trgovini s spominki. Zato mora biti v interesu vseh, da takšne ljudi v svoje kraje privabljamo, saj s tem privabljamo denar v svoje lokalno okolje.

Prvi koraki k temu so zelo preprosti. Na cesti bodimo spoštljivi do kolesarjev, jim pomagajmo, pokažimo pot, napotimo v dobro gostilno, priporočajmo ogled kakšne znamenitosti. Najpomembnejše od vsega pa je, da jih ne odganjamo. Kolesarje odganjamo z objestno, primitivno vožnjo, s hupanjem in z vsako aktivnostjo, ki mu lahko povzroči nelagodje ali strah. Zato naj se vsak, ki v kolesarjih vidi zgolj motnjo in oviro vpraša kaj je z njim narobe. In če razmišljanje zastavimo še malo bolj radikalno: kdor z divjanjem v prometu odganja kolesarje deluje v resnici proti samemu sebi in proti svojemu dohodku.

Kolesarji so po svoje zelo specifični. Glede na prometno hierarhijo spadajo med ranljivejše udeležence v prometu. Brez ustrezne infrastrukture, ki jim zagotavlja osnovno varnost in udobje, se raje ne podajajo na pot. Kot turisti so še posebej cenjeni gostje, saj zahtevajo malo v primerjavi s kakšnimi drugimi skupinami, hkrati pa dajo veliko. Kolesarski turizem je v tujini zelo resna gospodarska panoga in kot taka je deležna tudi velike pozornosti. Uradnikov, ki kolesarje razumejo zgolj kot nekakšne ovire, si že v sosednji Avstriji, ne morejo privoščiti. Enostavno je v igri preveč denarja, da bi si lahko dopustili spodrsljaje. Kolesarski turisti se pač prilagajajo kakovostni ponudbi in ob morebitnem nezadovoljstvu naslednjič raje odpotujejo drugam.

Avtor: Josip Rotar