To je šesti v seriji člankov o razvoju kolesarjenja v lokalnih skupnostih. Spodaj si še oglejte povezave do ostalih člankov.
Če smo se v prejšnjih zapisih bolj osredotočali na kolesarsko infrastrukturo, se bomo v tem delu spustili v kolesarsko politiko. Zanima nas, kako se lokalna politika sooča z razvojnimi izzivi kolesarskega prometa in kako je pri tem uspešna. Pri tem si bomo pomagali z mednarodno uveljavljenim orodjem za vrednotenje politik, ki mestom, občinam, regijam in državam omogoča kvaliteten nadzor nad opravljenim delom ter možnost samoevalvacije. To je orodje Bypad.
Razvojne stopnje po Bypadu
Bypad opisuje 4 razvojne stopnje kolesarske politike. Tukaj se odraža stanje nekega mesta na področju razvitosti kolesarjenja in ga spremlja skozi več vidikov: odnos, usobljenost, strokovnost, zavezanost, fleksibilnost, ukrepi, proračun in podobno.
1. AD HOC PRISTOP
Kolesarsko politiko na 1. stopnji označujejo naslednje lastnosti:
- nezadostna in neredna delitev proračunskih sredstev,
- nezadostna politična obveza in podpora,
- nezadostno usposobljeni uradniki, brez kompetenc ali obvez,
- omejena komunikacija med vplivnimi akterji kolesarske politike,
- neformalna struktura in posamični nesistemski sporazumi,
- dobri rezultati so doseženi ob redkih priložnostih in so odvisni zgolj od lastnih naporov določenih posameznikov.
2. IZOLIRAN PRISTOP
Za kolesarsko politiko na 2. stopnji je značilno:
- na voljo so nekateri podatki o mobilnosti prebivalcev in nekatera znanja o kolesarskih potrebah ter prioritetah,
- kolesarska politika ni koordinirana ali skladna z ostalimi politikami, zato so posamezne odločitve ostalih oddelkov lahko neproduktivne ali celo škodljive za razvoj kolesarstva,
- manjka celostni pristop v kolesarski politiki.
3. SISTEMSKO ORIENTIRAN PRISTOP
Na 3. stopnji kolesarske politike je značilno:
- prisotno je dolgoročno načrtovanje, ki pa je v glavnem projektno orientirano,
- potrebe uporabnikov so sistematično upoštevane,
- obstajajo kvalitetni podatki, ki so uporaljeni kot osnova pri določanju kolesarske politike,
- kolesarskemu prometu so namenjena proračunska sredstva, ki pa še niso zavarovana za dolgoročno obdobje,
- skupni projekti ustvarjajo formalno partnerstvo med različnimi akterji, vključeni so različni občinski oddelki, šole, zaposleni, zdravstvene organizacije ipd.
4. INTEGRIRAN PRISTOP
Za najvišji nivo kolesarske politike je značilno:
- na razpolago so kvalitetni prometni, prostorski in drugi podatki ter poglobljeno znanje o potrebah uporabnikov,
- urejeno je redno spremljanje stanja vsakega vplivnega dejavnika kolesarskega prometa in politike posebej,
- sistematično vrednotenje in opazovanje strategij, programov in projektov,
- implementacije mehanizmov, ko zavarujejo kolesarsko politiko,
- proračunska sredstva so stalno zagotovljena,
- medsektorski dostop s sistematičnim povezovanjem,
- obstoj strateških partnerstev.
Podobno kot Bypad so razvojne stopnje kolesarjenja opredelili tudi pri projektu PRESTO. Pri tem opisujejo 3 razvojne stopnje: začetna, napredna in šampijonska. O tem smo pisali v prejšnjem članku Od kolesarske soseske do kolesarskega mesta in pojasnili aktivnosti glede na potrebe pri vsaki stopnji. Sicer pa več informacij o projektu Bypad najdete na njihovi spletni strani.
V naslednjem prispevku bomo predstavili nekaj preprostih načinov promoviranja kolesarjenja v lokalnem okolju.
Avtor serije: Josip Rotar, univ.dipl.inž.prom.
Povezani članki iz serije Razvoj kolesarjenja v lokalnih skupnostih:
- Nasvet #1: 6 najbolj tipičnih vrst kolesarskih površin
- Nasvet #2: Kvaliteta kolesarskih površin na prvem mestu
- Nasvet #3: Kako do nove kolesarske steze?
- Nasvet #4: Kako označevati kolesarske poti?
- Nasvet #5: Od kolesarske soseske do kolesarskega mesta
- Nasvet #6: Kako ovrednotiti razvoj kolesarske politike?
- Nasvet #7: Kako promovirati kolesarjenje v svojem kraju?
- Nasvet #8: Kako zagnati uspešno kampanjo in zmagati?
