6 najbolj tipičnih vrst kolesarskih površin

To je prva objava v seriji 8 člankov, kjer podajamo nasvete o razvoju kolesarjenja v lokalnih skupnostih. Spodaj si poglejte seznam ostalih nasvetov.

Flickr photo by Garryknight

Kolega je zadnjič nergal, ker ga je policist ustavil na kolesarski stezi. V resnici je vozil po kolesarskem pasu. Te zamenjave in mešanje poimenovanj različnih vrst kolesarskih površin oz. ukrepov, so zelo pogoste. Pri zmešnjavi ne izostajajo niti nekateri strokovnjaki ali pristojni uradniki. Če želimo graditi kvalitetno infrastrukturo za kolesarje, je najprej potrebno pojasniti in poenotiti njeno pojmovanje. Vsekakor je najprej vedno dobro vedeti o čem se sploh pogovarjamo. V članku želimo pojasniti nekatere razlike med posameznimi ukrepi in poudariti njihove prednosti, pomanjkljivosti ter primere uporabe.

1. KOLESARSKA POT

Je samostojna pot, ki poteka ločeno od ostalega prometa in je namenjena prometu kolesarjev ter pešcev. Včasih je na takšnih poteh dovoljen tudi promet z vozovi, mopedi in kmetijskimi vozili. Na kolesarskih poteh je dovoljen promet v obe smeri. Uporabljajo se v glavnem zunaj naselij.

2. KOLESARSKA STEZA

Gre za površino, ki je fizično ločena od motoriziranega prometa. Obstajajo v enosmerni in dvosmerni izvedbi. Pri enosmerni izvedbi je vožnja v nasprotno smer prepovedana. Največkrat so kolesarske steze zgolj na pobarvanih pločnikih, kar povzroča dodatne konfliktne situacije s pešci.

Kolesarska steza nam daje zaradi ločenosti od ostalega prometa večji občutek varnosti. Ob neustrezno speljanih križanjih z ostalimi cestami in potmi, utegnejo biti kolesarske steze tudi nevarne. Razlog: voznik avtomobila nas ne pričakuje, da mu bomo naenkrat zaprli pot. Kolesarske steze so priporočljive tam, kjer razmere na cesti ne omogočajo mešanja z motornim prometom (visoke hitrosti + pretok vozil).

3. KOLESARSKI PAS

Wikipedia - Petr VilgusKolesarski pas poteka na vozišču oz. voznem pasu in je označen s polno ali prekinjeno črto. Gre za ukrep, kjer so kolesarji še vedno ločeni od ostalega prometa z razmejitveno črto, vendar prav tako del prometnega toka ceste.

Takšni ukrepi so priporočljivi na cestah, kjer so nižje hitrosti (do 50km/h) in je manjši pretok vozil. Pri kolesarskem pasu so kolesarji veliko bolj v vidnem polju voznikov, kot je to značilno pri kolesarski stezi. Prav tako ne prihaja do konfliktov s pešci.

 

4. MEŠANI PROSTOR (SHARED SPACE)

V zadnjem času se pojavljajo tudi novejši pristopi k urejanju prometa in prostora. Shared space se uporablja na površinah, kjer želimo da se vsi prometni udeleženci med seboj mešajo ter pri tem gibljejo s hitrostjo najpočasnejšega udeleženca.

S takšnim ukrepom dajemo udeležencem občutek, da so na dvorišču, voznikom pa da so gostje. Možne uporabe teh ukrepov: pred šolami, v mestnih središčih, skratka tam kjer želimo promet umiriti, da je še posebej prijazen za pešce.


5. MEŠANI KOLESARSKI PAS – SHARROW

Še en ukrep, ki pa se za razliko od mešanega prostora lahko uporablja tudi na prometnih oz. pretočnih cestah. Gre za ukrep, kjer kolesarjem s posebno talno oznako dovolimo uporabo celotnega voznega pasu (vožnjo po sredini voznega pasu) in s tem voznikom avtomobilov nakažemo, da se morajo na cesti obnašati enakovredno do kolesarjev. Kolesarji vozijo kolo na enak način, kot če bi vozili avtomobil. Vozniki pa morajo v primeru prehitevanja narediti večji prehitevalni manever okrog kolesarja.

Ukrep je smiselno uporabiti tam, kjer se pričakuje enaka hitrost koles in avtomobilov. Recimo ob blagem spustu za kolesarje ali na ozkih enosmernih ulicah. Obstajajo tudi primeri, kjer na enosmerni ulici v smeri toka vozil uporabijo sharrow, za kolesarje v nasprotni smeri toka vozil pa kolesarki pas ali stezo. Ukrep je v zadnjih letih postal popularen v ZDA in nekaterih evropskih mestih. Gre pa za zelo poceni varianto, ki hkrati ne zahteva odstranitve parkiranih vozil, kot je to v primeru kolesarskih pasov ali stez.

6. VOZNI PAS – BREZ OZNAK

Obstaja še šesta varianta, kjer so kolesarji na neoznačeni cesti. Tukaj velja pravilo vožnje 1m od roba vozišča.  Kolesarjem priporočamo, da se pomaknejo v sredino voznega pasu, kadar se premikajo z večjo hitrostjo. Kadar so počasnejši ali se vzpenjajo po hribu, pa te potrebe ni in zadošča vožnja ob robu vozišča.

[important]Vsi ti ukrepi oz. izvedbe kolesarskih površin imajo svoje prednosti in pomanjkljivosti. Kadar se lotevate načrtovanja je dobro premisliti celostno situacijo. Nikakor se ne sme spregledati vidikov ostalih udeležencev. Konsenz je dobra stvar, vendar je včasih tudi konsenz nedosegljiv. V takšnih primerih je potrebno postaviti prioritete: kateri skupini udeležencev dati prednost? Kolesarjem, pešcem, avtomobilom? Če želimo spodbujati kolesarje in pešce, potem je kolesarska steza slaba rešitev, saj postavljamo ti dve skupini v medsebojni konflikt. Glede obnašanja udeležencev si ne delajmo skrbi: pravilno postavljena infrastruktura sama pogojuje obnašanje ljudi.[/important]

Avtor serije: Josip Rotar, univ.dipl.inž.prom.


Povezani članki iz serije Razvoj kolesarjenja v lokalnih skupnostih: