Poleg ostalih elementov za razvoj nekega območja kot kolesarjem prijaznega, je ključnega pomena kolesarska kultura, s katero se spodbuja kolesarjenje kot način opravljanja vsakdanjih poti. Z njo postane kolesarstvo sestavni del identitete in podobe lokalne skupnosti. Kot sestavni del njenega prometnega sistema omogoča tudi relativno nekonfliktno sobivanje kolesarjev z drugimi udeleženci v prometu, pri čemer morajo kolesarska infrastruktura in storitve za kolesarje omogočiti hiter in enostaven prehod iz uporabe kolesa v pešačenje, uporabo javnega transporta in/ali osebnega avtomobila.
Za razvoj kolesarske kulture ni dovolj, da se zagotovi določeno število kilometrov novih kolesarskih površin, kot modno muho vpeljejo avtomatizirane sisteme izposoje koles ali da enkrat na leto športna društva organizirajo večjo kolesarsko-rekreativno prireditev. Kolesarstvo mora biti dojeto in sprejeto kot pomemben podsistem prometa ter podprto na materialni in simbolni ravni.
Za uspeh kolesarske kulture so potrebni naslednji dejavniki:
- Kolesarstvo postane oz. postaja sestavni del identitete lokalne skupnosti, kar se kaže v simbolnih gestah političnih vodstev, mnenjskih voditeljev in medijsko znanih osebnosti, korporativnih sistemih označevanja, proračunskih in sponzorskih finančnih podporah ter v vsakdanjih prometnih praksah prebivalcev.
- Kolesarstvo je oz. postaja sestavni del prometnega sistema, prostorskega in prometnega načrtovanja ter kulturnih dejavnosti oz. integrirano v vse vidike razvoja infrastrukture in kulture v lokalni skupnosti.
- Kolesarski in osebni avtomobilski promet nista več oz. prvenstveno dojeta kot dva antagonistična sistema, temveč kot dopolnjujoča se sistema, ki imata vsak svoje prednosti in omejitve pri zagotavljanju svobode gibanja in mobilnosti v sodobni družbi.
- Za kolesarstvo oz. za pridobivanje potrebnih znanj s področja kolesarstva postanejo zainteresirani prometni in prostorski načrtovalci ter projektanti prometne infrastrukture.
- Kolesarstvo se manifestira tudi skozi različne umetniške in kulturne prakse ter ne ostaja omejeno le na šport, rekreacijo in prometno funkcijo.
Zelo pomembno za razvoj kolesarske kulture je simbolno prepoznanje kolesa kot zaželenega prevoznega sredstva in kolesarja kot priviligiranega udeleženca v urbanih središčih. To se navzven kaže v prometnih režimih ter prilagoditvah prometne infrastrukture, ki kolesarjem omogočajo čim bolj neposredne, neprekinjene, varne, udobne in zanimive povezave do upravnih stavb, izobraževalnih in kulturnih institucij, bank, pošt, železniških in avtobusnih postaj itd., ter čim bližje glavnim vhodom v te stavbe zagotavljajo parkirišča za relativno varno parkiranje koles. Na simbolni ravni je pomembno, da predstavniki lokalnih skupnosti (župani, občinski svetniki, občinski uradniki ne le občasno na svojih vsakdanjih poteh uporabljajo kolo, temveč da to s ponosom javno pokažejo in da so v občinskem voznem parku kolesa, ki so razpoznavna in so v redni vsakdanji uporabi.
Dodatno in pomembno h “kolesarski identiteti” lokalne skupnosti prispeva usklajena celostna podoba smernih in informacijskih oznak ter informacijskih gradiv oz. dodelan sistem korporativnega označevanja kolesarske infrastrukture in storitev v lokalni skupnosti. Konec koncev h kolesarski kulturi prispevajo tudi različne kolesarske prireditve, predvsem tiste, ki niso prvenstveno namenjene k športno-tekmovalnim ciljem, temveč bolj poudarjajo socialne, zdravstvene in okoljske prednosti vsakdanjega kolesarjenja in se tako ali drugače navezujejo tudi na siceršnje kulturno in umetniško ustvarjanje v lokalni skupnosti.
Lokalne skupnosti, ki nimajo razvite kolesarske kulture, in celo tiste, v katerih izrazito prevladuje avtomobilski promet, imajo verjetno razvito vsaj to ali ono vrsto kolesarske subkulture; tako posamezniki/-ce ne le izražajo svojo drugačnost in pripadnost, temveč kot družbeno gibanje javno slavijo kolo kot simbol enakopravnosti, svobode in odgovornosti do lokalnega in globalnega okolja kot tudi izzivajo dominantne vzorce odvisnosti od osebne uporabe avtomobila.
Aktivisti kolesarskih subkultur so praviloma strastni kolesarji. Delujejo predvsem na emocionalni ravni, ko poskušajo spremeniti predstave o kolesu kot zgolj prevoznem sredstvu otrok in revežev ali kot rekreacijskem sredstvu. Kot takšni so lahko pomembni nosilci razvoja kolesarske kulture v lokalni skupnosti, a seveda le, če so deležni pripoznanja in podpore. Le-ta pa ne bi smela biti pogojena z njihovim strinjanjem z (vsemi) rešitvami, ki jih predlagajo strokovnjaki in/ali lokalne oblasti. Njihovo nestrinjanje namreč lahko vodi do razkritja napačnih predpostavk, na katerih so osnovane predlagane strokovne rešitve, do inovacij, za katere je nujno potrebna uporabniška izkušnja, ali do prenosa strokovnih znanj iz drugih okolij, obenem pa povečuje tudi medijsko privlačnost in interes javnosti za problematiko.
Strateški pristop zajema sočasno in kar se da usklajeno delovanje na področjih razvoja prometne infrastrukture, prometnih režimov, storitev za kolesarje in kolesarske kulture. Urbano kolesarstvo je sistem, ki sestoji iz vseh omenjenih podsistemov, le-ti pa so v nenehni medsebojni interakciji in imajo vsak zase svojo materialno in simbolno plat. Slabo načrtovana, izvedena in/ali vzdrževana kolesarska steza npr. ni le materialno dejstvo, temveč tudi simbol, da lokalni skupnosti za kolesarjenje ni dosti mar, četudi to deklerativno zatrjuje in/ali se šopiri z nekaj sodobnimi “mestnimi kolesi”.
Arhiv člankov na temo kolesarske kulture.
